Čarobni čevlji

Nekoč, pred davnimi časi, so živeli trije bratje. V njihovi družini so že sedem generacij imeli vsi plesne sposobnosti. Starša treh dečkov sta zato želela, da bi se navada nadaljevala. Dva od bratov sta plesala odlično, a tretji ni znal plesati. Zato je potreboval rešitev.

Nekega sončnega dne je tretji brat hodil po makedamski cesti in zagledal vhod v podzemlje. Mislil si je, da ne bo nič hudega, saj kaj bi lahko bilo sploh narobe v prečudovitem mestecu na robu sveta. Odšel je in, ko je prehodil dolge zavite stopnice, prišel do prostora, v katerem je bil 101 napoj. Na sredini je zagledal gospoda starejših let, ki se je vedel, kot da bi jih imel kakšnih trideset. Gospod se je izkazal za čarovnika. Deček ga je vprašal, če bi mu lahko čarovnik nekako pomagal, da bi lahko plesal. Čarovnik mu je odgovoril: »Seveda, fant moj, a zunaj se potepajo zlobni, mračni ljudje, ki želijo za vso ceno dobiti napoj, ki bi naredil vse ljudi zlobne.« Fant se je začudil, saj je mislil, da živi v kraljestvu v katerem je samo dobro. Zato je čarovnik povedal fantu, naj ne govori naokoli, da mu pomaga čarovnija. Deček mu je takoj zagotovil, da ne bo povedal nikomur.

Ko se je deček odpravljal domov, se je spomnil, da čarovnika sploh ni vprašal, kako mu bo pomagal. Stekel je nazaj in takrat, ko je stopil v prostor, je zagledal kako prijazni čarovnik izdeluje nekakšne čevlje. Fant ga je vprašal, kakšni čevlji so to. Gospod mu je rekel, da so to čevlji, s katerimi bo deček lahko plesal. Fant mu je govoril vse možne zahvale. Malo je še ostal in domov je že odšel s čevlji, ki mu jih je izdelal čarovnik.

Ko se je vračal domov, je malo zašel in je zato prišel v gozd, v katerem pa je bil samo on, živali in trije gospodje. Gospodje so ga vprašali, kje je dobil te lepe čevlje. Odgovoril jim je, da ne sme povedati. Odvlekli so ga v kočo, v kateri jim je stregel, spal je na tleh in krotil živali.

Minilo je devet dni, od kar ni videl bratov in staršev. Začelo je skrbeti celo njihovo kočo, kje je. A tistega dne so gospodje odšli na lov. Takrat je imel priložnost zbežati, a so zaklenili vrata. A vseeno. Gospodje niso bili pametnejši, ker so pustili okna kar odprta. Deček je vzel svoje stvari, skočil skozi okno in odhitel domov.

Doma so se ga tako razveselili, da so celo vas poklicali k njim domov, kjer so imeli plesno zabavo, kjer je deček končno lahko zaplesal.

Izabela Novak Šarotar, 6. a